Na lestvah domišljije se dvigni visoko; znova hrabro posezi s širokim in glasnim nasmehom po živopisnosti mavrice. Kajti vsaka večnost je kratka, prekratka za spraševanje, kako preživeti. Kako ne umreti po vseh delnih umiranjih na zadnjem robu neskončnosti, temu predverju brezmejnosti, kjer se v ogledalu za vogalom ogleduje samotnost solze, je edino vprašanje, ki terja odgovor.

V zori nekega jutra. Trenutek, ko glasovi še oklevajo, ali naj stopijo na vrtiljak dnevnega hrupa ali naj še malo postanejo, božajoč svoje lastno nasprotje … tišino.

Vprašanje, ki si ga marsikdo z EMŠO številko, podobno moji, pogosto zastavi, četudi nezavedno. Zakaj si sploh zastavljamo to vprašanje? V še ne tako oddaljeni preteklosti ni bilo nenavadno, da si en in isti poklic opravljal vse življenje. Vsa temeljna znanja za opravljanje poklica smo pridobili med šolanjem in študijem in količina znanja, ki smo jo pridobili v prvem četrtletju življenja, ni bila zanemarljiva. Ta prirastek pa se je z vsakim prihodnjim letom zmanjševal, saj ni bilo več zunanje prisile po nadaljnjem učenju. Pridobljeno znanje je bilo povsem zadostno in ustrezno. Vendar so se razmere nepovratno spremenile. V današnjem svetu…