Vprašanje, ki si ga marsikdo z EMŠO številko, podobno moji, pogosto zastavi, četudi nezavedno.
Zakaj si sploh zastavljamo to vprašanje? V še ne tako oddaljeni preteklosti ni bilo nenavadno, da si en in isti poklic opravljal vse življenje. Vsa temeljna znanja za opravljanje poklica smo pridobili med šolanjem in študijem in količina znanja, ki smo jo pridobili v prvem četrtletju življenja, ni bila zanemarljiva. Ta prirastek pa se je z vsakim prihodnjim letom zmanjševal, saj ni bilo več zunanje prisile po nadaljnjem učenju. Pridobljeno znanje je bilo povsem zadostno in ustrezno.
Učenje je vsestranski, nenamenski in vseživljenski osebni proces.
Vendar so se razmere nepovratno spremenile. V današnjem svetu nam vsem vse bolj postaja jasno, da poklic, ki ga danes še opravljamo, že čez nekaj let morda ne bo več obstajal. Vseživljenjsko učenje ter večkratna menjava kariere vse bolj postajajo norma in ne več izjema. Če spremenjenim razmeram priličimo ljudsko modrost: stari pes se bo moral naučiti novih trikov. Poleg tega ostanejo ljudje, ki se učijo novih stvari tudi v starejših letih, vitalnejši in duševno bolj zdravi kot tisti, ki tega ne počnejo. Biološka starost za samo učenje ni najpomembnejša. Pomembnejša sta odnos in volja do učenja.
Torej: NE, nikoli nismo prestari za učenje; niti za učenje programiranja. Bodimo dovzetni za nova znanja in nove tehnologije. Cena preživetja v prihajajočem času je odhod iz lastne cone udobja.